Kot so sporočili iz Zveze potrošnikov Slovenije (ZPS), so ocenjevalci inštituta v okviru primerjalnega ocenjevanja 31 grških jogurtov in jogurtov grškega tipa, ki se na prvi pogled zdijo precej podobni, ocenili na podlagi hranilne sestave, označbe in trajnostnega vidika.
Pri hranilni sestavi so največ pozornosti namenili vsebnosti beljakovin in nasičenih maščobnih kislin, pri trajnostnem vidiku pa embalaži in oddaljenosti države proizvodnje. Pri tem sta le dva izdelka sta dobila oceno zelo dobro, osem oceno dobro ter osem oceno povprečno, 13 izdelkov pa oceno pomanjkljivo.
Grški jogurti, ki so bili vključeni v ocenjevanje, so vsebovali od 5,3 do 10 gramov beljakovin na 100 gramov jogurta, medtem ko je pri jogurtih grškega tipa razpon precej večji, od 2,9 do 10,3 grama na 100 gramov jogurta. Kot izpostavljajo v ZPS, so ocenjevalci večje razlike zaznali predvsem znotraj skupine jogurtov grškega tipa, kjer je mogoče najti izdelke z malo ali pa veliko beljakovinami.
Še večje razlike so zaznali pri vsebnosti maščob. Ker se z večjo vsebnostjo maščobe poveča tudi vsebnost nasičenih maščobnih kislin in energije, so pri ocenjevanju v inštitutu posebno pozornost namenili prav nasičenim maščobnim kislinam. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) namreč priporoča, da nasičene maščobne kisline prispevajo največ 10 odstotkov dnevnega energijskega vnosa, še bolje pa manj, ter da jih v prehrani nadomeščamo predvsem z nenasičenimi maščobami.
"Pri energijskem vnosu 2000 kilokalorij to pomeni največ 22 gramov na dan. Jogurt, ki vsebuje sedem gramov nasičenih maščobnih kislin na 100 gramov, že s 100-gramsko porcijo prispeva približno tretjino te količine. To ne pomeni, da moramo vedno izbrati izdelek brez maščobe. Je pa pri rednem uživanju smiselno izbrati izdelke z manjšo vsebnostjo maščob, če so na voljo," so opozorili v ZPS. Ob tem so dodali, da na drugi strani jogurti brez maščob, označeni z 0 odstotkov mlečne maščobe, nasičenih maščobnih kislin ne vsebujejo.
Pri trajnostnem vidiku so ocenjevalci preverili tudi kraj proizvodnje, ki sicer po pojasnilih ZPS sam po sebi ne odraža celotnega okoljskega odtisa izdelka, saj ne sporoča porekla mleka, načina proizvodnje ali transportne poti, lahko pa služi kot grob pokazatelj dolžine transportnih poti do slovenskega trga. Od 31 pregledanih izdelkov sta bila le dva proizvedena v Sloveniji.
Zaradi velike ponudbe izdelkov pa v ZPS opozarjajo tudi na velik cenovni razpon izdelkov. V luči tega potrošnikom svetujejo, da pri nakupih primerjajo ceno na kilogram, saj je lahko jogurt v večjem pakiranju občutno cenejši od tistega v manjšem. Se je pa sicer grški jogurt v povprečju izkazal za dražjega od jogurtov grškega tipa, kar je lahko "deloma posledica tradicionalnega postopka izdelave, pri katerem je zaradi odcejanja sirotke za enako količino končnega izdelka potrebnega več mleka".
Pri ZPS opozarjajo tudi na razlike med poimenovanji grški jogurt in jogurt grškega tipa. Medtem ko se poimenovanje grški jogurt uporablja za jogurt, proizveden v Grčiji, se za podobne izdelke, proizvedene drugje, uporabljajo izrazi, kot sta jogurt grškega tipa ali jogurt na grški način.
"Jogurt grškega tipa posnema predvsem značilno gosto in kremasto teksturo grškega jogurta. Ta je lahko dosežena z odcejanjem, lahko tudi z drugačnim proizvodnim postopkom ali z uporabo dodatnih mlečnih sestavin, denimo smetane ali mleka v prahu. Jogurti grškega tipa zato nimajo nujno enake sestave ali hranilne vrednosti kot grški jogurti," so še poudarili.
Ocenjevanje je bilo izvedeno v okviru javne službe izvajanja primerjalnih ocenjevanj blaga in storitev, ki jo sofinancira ministrstvo za gospodarstvo, delo in šport.
Vir: sta
Foto: Arhiv INSTORE
